Intervju dr. Aleksandra Zadela o tem, kakšni otroci odraščajo v slovenski družbi

Današnja družba je v stanju dileme duha – ljudje so brez perspektive, kar se prenaša tudi na mlade. Iz kje izhaja apatičnost Slovencev in kaj jo povzroča? 


Permisivna vzgoja – vzgoja, ki je posledica dobrega ujemanja s pričakovanji potrošniške družbe

Temelj permisivne vzgoje je v zadovoljevanju potreb otroka – gre za nudenje ugodja in odmikanja kakršnihkoli frustracij. Da bi bili otroci srečni, vse dobijo tukaj in zdaj, starši pa na ta način upravičijo svojo starševsko vlogo.

V kakšne posameznike odraščajo otroci, ki so bili vzgajani v duhu permisivne vzgoje? 

V ‘nervozne’ posameznike, ki ne vedo, kaj je prav in kaj narobe. Ne zavedajo se pomena etike ter vrednot in niso razvili resnih delovnih navad ter frustracijske tolerance – za zadovoljevanje kompleksnejših potreb bi se morali bolj potruditi, nekaj investirati, obenem pa biti odgovorni in imeti delovne navade, česar pa ne razumejo.

Nastaja izgubljena generacija 

Z vidika potrošništva so takšni posamezniki izjemno vodljivi, saj so zmerno razočarani, jezni, nestrpni in nervozni, navajeni pa so tudi na stalno prisotnost nekoga, ki skrbi za njihovo zadovoljevanje potreb. Odrasli so namreč že od samega začetka prisotni v medosebnih stikih med otroci, znotraj katerih predvsem postavljajo omejitve.

Na ta način odraščajo posamezniki, ki niso sposobni živeti v realnem svetu.

Dr. Aleksander Zadel

Pomen šole kot vzgojnega elementa 

Šolske ustanove so se v splošnem deklarirale kot otrokom prijazne ustanove. V tem kontekstu ne ponujajo orodij in vzvodov, s katerimi bi upravljale kompleksne in zahtevne medosebne odnose med ljudmi v specifičnih obdobjih razvoja, ki imajo prav tako specifične zahteve in pričakovanja. Otroci se morajo namreč že v prvih obdobjih življenja naučiti, da imajo njihova vedenje posledice. Tega pa dandanes žal ni – otroci lahko rečejo in naredijo karkoli želijo in za to ne občutijo nikakršnih posledic.

Kaj se zgodi, če se odpovemo permisivni vzgoji? 

Seveda obstajajo tudi družine in starši, ki niso naklonjeni popuščanju otrokom preko vseh meja. Prav  v takšnih družinskih okoljih odraščajo posamezniki, ki vzpostavijo zdrav odnos do zahtevnosti, pričakovanj in delovnih navad. Z odpovedjo permisivni vzgoji lahko otroku namreč pokažemo, da je v njegovem interesu, da se dobro počuti. V socialnem kontekstu namreč ne more biti vedno po njegovo.

”Otrok, ki je vzgajan v duhu permisivne vzgoje, ne ponotranji dejstva, da je socialno bitje in da mu je dobro toliko, kot je dobro drugim. Danes namreč velja; ”meni je dobro toliko, kolikor je dobro meni”. Pika. In za ostale me pretirano ne briga.”

Dr. Aleksander Zadel

Materialne dobrine – otrokova vstopnica v družbo? 

Otroci do staršev v želji po materialnih dobrinah pristopajo s prepričevanjem – svojo željo utemeljijo s tistimi razlogi, za katere menijo, da jih bodo ti upoštevali, pogosto pa se zgodi, da jih celo izsiljujejo. V kolikor starši otrokom ne ustrežejo v vsaki želji po materialnih dobrinah, ki zanje predstavljajo vstopnico v določeno družbo, pa dejansko poskrbijo za to, da bo otrok – če je seveda zainteresiran – v to isto družbo vstopil na drug način. Da bo zanjo zanimiv z neko svojo osebno značilnostjo, vedenjem, predanostjo ali odgovornostjo.

”Da verjamemo otrokom, da jih bo socializirala materialna dobrina, je – blago rečeno –  smešnica.”

Dr. Aleksander Zadel

Ali ima nekdo, ki prihaja iz socialno depriviligiranega okolja, enake možnosti za socializacijo in vključitev v družino, kot nekdo iz premožnejšega okolja? 

Naravni red družbene ureditve je že sam po sebi tak, da imajo nekateri posamezniki v družbi več, nekateri pa manj. Za družbo je torej povsem naravno, da obstajajo človeške razlike, ki so razvidne tudi med otroki.

”Moj otrok se ne druži s tistimi otroki, ki so prepričani, da je v življenju najpomembnejše imeti dober telefon. Če mi reče, da ga prav ti otroci ne sprejmejo v družbo, je pomembno, da mu odgovorim;  ”super, kdo pa je tvoja družba, s kom pa se ti pogovarjaš?”

Dr. Aleksander Zadel

To je namreč odlična iztočnica za pogovor o tem, kaj je res pomembno in o tistih stvareh, ki v življenju res štejejo. Starši na ta način lahko zelo jasno vidijo, da je prepričevanje o stvareh, s strani otrok, pravzaprav zelo površinsko. Dejansko želijo imeti v lasti samo neko stvar, ne pa vstopit v družbo –  in ob tem lahko vidimo, da je potrošništvo je napredovalo, naredilo korak naprej.

Kaj pa vpliv potrošništva na odrasle?  

Človek se mora dandanes obrnit k sebi, da bi videl, kdaj je dejansko žrtev potrošništva – žrtev vzgibov, ki niso nastali v njem ampak v reklamah, v panojih, oglasnih materialih.

Ob nakupovanju se je potrebno vprašat – ali to res potrebujemo?

Starši s permisivno vzgojo osmišljajo svoj obstoj – prepričani so, da bo otrok, v kolikor ne dobi določene materialne dobrine, doživel travmo, ki bo otežila njegov zdrav razvoj. Podobno pa otroci nato pričakujejo tudi v nadaljnjih obdobjih življenja in tukaj je pravzaprav glavna problematika permisivne vzgoje, ki je povezana s potrošništvom.

Dr. Aleksander Zadel je bil gost v Studiu 5, kjer je poleg permisivne vzgoje in problematike potrošništva govoril tudi o Slovencih, njihovemu dojemanju države ter vplivu slovenskih medijev.

Več na spodnji povezavi!



 

Pustite svoj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s