Bolečina nedoživetega

Kaj je bolj pomembno – v množici ljudi zaznati tistega, ki je dobre volje in dobro razpoložen, ali tistega, ki je jezen ali slabe volje? Kakšen odgovor ponudi evolucijska psihologija?


Ivan Minatti – Bolečina nedoživetega (1964, 1970, 1977, 1994).

Zakaj je bistveno bolj pomembno prepoznati jezen obraz? 

Ko zaznamo vesel, razpoložen obraz, obraz dobre volje, je to lahko dober znak za nas, vendar ta signal od nas ne pričakuje, da bi nekaj hitro ali nujno storili. V primeru, da med ljudmi zaznamo jezen, ‘nakurjen’ obraz, pa je to lahko za nas pomembna informacija, saj bomo morda v kratkem primorani nekaj storiti (boj ali beg).

Informacije (dražljaji) so torej namenjene temu, da se lažje in hitreje odločamo kaj bomo ali ne bomo v bodoče storili.

Iz kje izvirajo posameznikovi razlogi za hlepenje po informacijah, ki se nanašajo na ekstremne primere agresivnosti v družbi?

Zakaj najde na slovenski televiziji prostor informacija o tem, da je v neki zakotni srednji šoli razpenjen, zavrt in vedno uglajen mladenič postrelil pol razreda?

Kaj ta informacija pomeni za nas?

Kako lahko prispeva k temu kaj bomo ali ne bomo naredili v bodoče?

Načeloma popolnoma nič. Nas pa spravi v stanje negotovosti in čustvenega nemira, ki predstavljata odlično podlago za ostale informacije, ki sledijo. Ta informacija pripomore k temu, da smo lažje manipulirani s tistim kar sledi.

Pri nas se je pred kratkim zgodil dogodek, ki me je pretresel. Zanimivo, je bil prav ta dogodek eden ključnih sprožilcev odločitve, da sem pričel pisati blog.

Možakar je na koncu agonije, v kateri se je znašel, vrgel čez balkon svojega otroka in se zatem v globino pognal tudi sam. Miniti je moral teden in več, da sem nehal precej pogosto misliti na ta dogodek. Precej predavam. Na predavanjih v tistem obdobju sem razlagal ta dogodek, razlagal sem čustvovanje, nemoč, jezo in agresivnost in na koncu napisal ta blog, ki ga objavljam danes. Tako sem se čistil in bolj ali manj očistil.

Saj razumem zakaj do takih posledic prihaja, vendar tudi razumevanje takih ekstremnih vedenj ne pomaga, da sam ne občutiš nemoči, stiske in obupa nad takim dejanjem. Ne pomaga, da ne občutiš nedoživetega. Potem pa še odzivi. Predvsem pristojnih. Naredili bomo analizo (‘mega’), uvedli bomo strokovni nadzor (‘super’), zagotovili bomo, da se kaj takega v bodoče ne bo zgodilo (‘dejga no’) …

bolečina nedoživetega

Dinamika razvoja agresivnega vedenja je razmeroma preprosta

Agresivnost je primarno čustvo, ki posamezniku omogoča, da vzame življenje v svoje roke in ‘preživi’. Ob rojstvu se kaže z izražanjem joka in protesta, v kasnejših obdobjih življenja pa skozi izražanje jeze in trme.

”Socializacija agresije je eden glavnih vzgojnih izzivov staršev – socialno nesprejemljivo vedenje spremeniti v socialno sprejemljivo in hkrati učinkovito.”

Človeku samoaktivnost in prodornost pomagata, da zadovolji vse svoje potrebe

Tako potrebe po preživetju, kot psihološke ali socialne potrebe. Za učinkovito zadovoljevanje potreb potrebujemo druge ljudi. Če smo z njimi v dobrih odnosih, je večja verjetnost, da bomo učinkoviteje zadovoljevali svoje potrebe, če ne, je ta verjetnost manjša ali sploh izgine.

”Če so naše potrebe zadovoljene, se počutimo dobro, če niso, se ne počutimo v redu.”

Nemoč in nezmožnost ali nesposobnost učinkovito zadovoljevati svoje potrebe na dolgi rok nas dela kronično nezadovoljne. Nezadovoljstvo in neprijetni občutki povečujejo negotovost kaj bo v bodoče.

Iz te negotovosti, se razvija strah, kaj če bo slabo, kaj če bo še slabše?

Prevzeti odgovornost za to stanje je izjemno težko. Treba je najti krivca. Krivca izven sebe. Nekoga, ki ga lahko obtožim za to stanje. Nekoga na katerega se lahko spravim. Nekoga, ki mi je blizu. Nekoga, ki je nemočen. Nekoga, ki je lahko hkrati krivec in žrtev. Tako lahko ubijemo dve muhi na en mah.

Sporočilo agresivnosti = mi je hudo, grozno hudo, vendar se ne jočem (ne znam). Se jezim! Če je to edini način, da vam pokažem, da trpim, pa trpite tudi vi. Če nisem srečen jaz, ne boste niti vi.

Noben dekret, noben zakon, nobena revizija postopka ne bo pomagala urediti odnosov med ljudmi. Ni zakona, ki bi preprečil, da bi nekdo, nekoč, v stiski, storil …

Je lahko le odnos, ki ti omogoči, da občutiš varnost, toplino, sprejetost, spoštovanje, svobodo… Ga imate?

Ivan Minatti, Nekoga moraš imeti rad (1963, 1981).


Advertisements

Pustite svoj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s