Vzgoja otrok in zadovoljevanje potreb

Da bi se v življenju dobro počutili in bili zadovoljni, moramo učinkovito zadovoljevati svoje potrebe in v njem vzpostaviti ravnovesje. Vsi se tega priučimo že v najzgodnejših obdobjih svojega življenja in prav zato je tako pomembno, da starši otrokom omogočijo učenje učinkovitih načinov vedenja za zadovoljevanje potreb. Kako torej pristopiti k učenju, ter kaj je najboljše, kar lahko starši naučijo svojega otroka? 


Kdaj smo zadovoljni in kdaj se počutimo dobro?

Zadovoljni smo takrat, ko uspemo učinkovito zadovoljevati svoje potrebe ter ko vzpostavimo ravnovesje v življenju in obenem poskrbimo za zadovoljstvo na družinskem, poklicnem in osebnem področju svojega življenja.

Kaj pomeni, da učinkovito zadovoljujemo svoje potrebe?

Predstavljajte si obdobje, ko: imate dobre odnose z bližnjimi, se počutite povezane z njimi, sprejete, upoštevane, ste kompetentni pri tem, kar počnete, občutite notranjo moč, samozavest, avtonomnost, se zabavate, uživate ob raziskovanju, odkrivanju novega, ste zdravi in imate občutek varnosti, stabilnosti.

Kako se počutite v takšnem obdobju?

Odlično, kajne?

Hkrati se vsi zavedamo tega, da to ni enostavno. Zato, da smo v življenju zadovoljni, je potrebno nekaj/marsikaj narediti. Pomislite, kako se odrasli trudimo in kaj vse počnemo, pri vseh svojih znanjih in izkušnjah, da bi bili zadovoljni in se počutili dobro. Pomislite, kakšen izziv imajo šele otroci, ko se morajo še vsega naučiti.

otrok
Pomembno je, da se otrok preko izkušnje uči, kaj je zanj dobro, da se nauči, kako učinkovito zadovoljevati svoje potrebe v različnih odnosih, brez da bi pri tem drugim onemogočal zadovoljevanje njihovih potreb.

Otroci imajo namreč enake potrebe kot mi odrasli, vendar bistveno manj znanj in izkušenj, kako te potrebe učinkovito zadovoljiti. Tako kot mi potrebujejo zdravje, občutek varnosti, ljubezen, občutek sprejetosti in povezanosti, kompetentnosti, učinkovitosti, samostojnosti in zabave ob učenju novih stvari, odkrivanju in raziskovanju okolja. To so skupine potreb po Teoriji izbire, ki se delijo na potrebe po preživetju, pripadnosti, moči, svobodi, zabavi (več o tem si lahko preberete v knjigi dr. Aleksandra Zadela: Tretji obraz). Pri tem je bistvena vloga odraslih, staršev, da otroku pomagajo učinkovito zadovoljevati potrebe v obdobju, ko je še dojenček. V kasnejših obdobjih pa, da so otroku v podporo pri pridobivanju izkušenj in učenju učinkovitih načinov zadovoljevanja potreb.

Kako? 

Dojenček ima le en način, da staršem sporoča o tem, kaj potrebuje. To je jok. Ker si dojenček sam ne more pomagati, mu starši nudijo tisto, kar potrebuje. Kmalu pa začne otrok preko izkušenj zadovoljevanja potreb ob starših, razvijati lastne vzorce vedenja, s katerimi poskuša sam bolj ali manj učinkovito zadovoljevati svoje potrebe. Otrok se na primer lahko nauči, da se starši na jok hitro odzovejo in da lahko z jokom doseže tisto, kar najbolj potrebuje. Z razvojem govora tekom procesa vzgoje in socializacije pa se počasi tudi uči, da jok ni vedno učinkovit način; da je potrebno jasno povedati in prijazno vprašati.

Mi vsi in tako tudi naši otroci smo motivirani za zadovoljevanje lastnih potreb

Zakaj?

Da bi se počutili dobro.

Motivirani smo za vsa tista vedenja, za katera verjamemo, da nam bodo pomagala najbolje zadovoljiti potrebe. Otrok se teh vedenj šele uči preko neposredne izkušnje in preko opazovanja vedenja odraslih. S tega vidika mu je treba omogočiti učenje učinkovitih načinov vedenja za zadovoljevanje vseh potreb. Otrok bo do pubertete namreč pripravljen sprejeti najrazličnejše napotke, nasvete, želje staršev o tem, kako naj se vede – ker so mu takrat starši najbolj pomembni, hkrati pa je še zelo odvisen od svoje družine.

V obdobju mladostništva pa se stvari obrnejo. Zelo pomembni postanejo vrstniki in mladostnik ugotovi, da lahko prav med njimi najde tisto, kar potrebuje. Napotki, nasveti staršev, poskusi nadziranja in ukazovanje postanejo soljenje pameti. Ob tem mladostnik ne vidi več možnosti, da bi lahko učinkovito zadovoljeval vse svoje potrebe v odnosu s starši. Zato v obdobjih otroštva ni pomembno to, kar starši mislijo, da je prav. Pomembno je, da se otrok preko izkušnje uči, kaj je zanj dobro, da se nauči, kako učinkovito zadovoljevati svoje potrebe v različnih odnosih, brez da bi pri tem drugim onemogočal zadovoljevanje njihovih potreb.

To je odgovornost do svojega vedenja in prav slednje – kako biti odgovoren za svoje vedenje – je najboljše, kar starši lahko naučijo svojega otroka.


 

Advertisements

Pustite svoj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s