Ali pogosto razmišljate o tem, kako bi se MORALI vaši otroci obnašati?

Starši so pogosto prepričani, da vedo, kaj je dobro za otroka. Imajo veliko izkušenj, marsikaj so doživeli v svojem življenju, veliko knjig o vzgoji so prebrali in veliko nasvetov slišali … Otroci pa se pogosto vedejo drugače, vztrajajo pri svojem, se ne vedejo tako kot je ”prav” in ne izbirajo tako, kot bi bilo zanje dobro. S starostjo vse manj poslušajo ali upoštevajo starše, odnos pa izgublja na kakovosti. Zakaj do tega pride in kaj lahko starši naredijo?


Običajno želimo, da bi se naši otroci vedli tako, kot mi mislimo, da je prav. Zakaj?

Ker smo odrasli tekom življenja nabrali določene izkušnje in vemo, kaj je bolje, vemo, kaj je družbeno sprejemljivo in primerno, vemo, kaj je bolj varno, učinkovito ipd. Otroci nas običajno poslušajo in ubogajo do poznega otroštva, čeprav se pogosto upirajo, uporabijo besedo ”ne” in naredijo stvari malo po svoje. Otroku so najpomembnejši starši, pripravljen jih je poslušati in ubogati zato, da ohrani kakovosten odnos z njimi. Ta odnos nudi otroku največ, saj znotraj tega odnosa lahko zadovolji večino svojih potreb. Vendar kmalu ugotovi, da niso samo starši na tem svetu, da so tudi vrstniki. Ti dobijo še pomembnejšo vlogo v mladostništvu, ko mladostnik ugotovi, da se boljše počuti med vrstniki, ne zaradi ”neumnosti”, ki jih skupaj počnejo, ampak zato, ker ga sprejemajo. Bolj ko starši dajejo nasvete, napotke ali ukaze, bolj otroci silijo v drugo smer, kar gre lahko do te skrajnosti, da se začnejo starši spraševati, zakaj njihov sin/hči ne govori več z njimi.

Kakšna je razlika med starši in vrstniki?

laughter-775062_640
Pomembno je, da starši sprejmejo, da je otrok drugačen od njih.

Vrstniki oz. prijatelji nas sprejemajo takšne, kakršni smo, so nas pripravljeni poslušati in se pogovarjati z nami brez obsodb. Starši pa imajo kup želja in idej o tem, kakšen naj bi bil njihov otrok, kaj je zanj dobro in kaj prav. Čeprav imajo starši nedvomno več izkušenj kot vrstniki, ni nujno, da jih bodo zaradi tega njihovi otroci/mladostniki poslušali, da bodo takšni, kakršne si starši želijo ali mislijo, da je prav. Vsak človek išče tisto, kar je dobro zanj, in tako tudi otroci/mladostniki sami iščejo, kaj je zanje dobro, kdo bi radi postali, kakšni bi radi bili. Pri tem se opirajo na informacije iz okolja. Ko doma naletijo le na klicaje (”Moraš tako!”, ”Naredi, kot sem ti rekel!”, ”Kaj sprašuješ neumosti!” …), ki zapirajo možnost pogovora, se na te klicaje ne ozirajo več, saj ugotovijo, da tu ne dobijo tistih informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločali.

Takrat, ko vztrajamo pri svojem in vlečemo vsak na svojo stran, kvarimo odnos. Ko je odnos slab, ne poslušamo več drug drugega, ne upoštevamo, ne spoštujemo in ne sprejemamo več drug drugega. Neverjetno pa je to, da še vedno vztrajamo, čeprav vidimo, da ne deluje in da s takim vedenjem kvarimo odnos.

Seveda boste rekli:

”Kaj potem, naj mi bo vseeno, naj ga kar pustim, da počne kar hoče?”

Ne.

Pomembno je vzpostaviti dober odnos, ker z dobrim odnosom omogočamo, da drug drugega poslušamo, upoštevamo in drug drugemu zaupamo. Če poleg tega ne kritiziramo, omalovažujemo, silimo, grozimo, se v takem odnosu poveča verjetnost, da bo otrok/mladostnik pripravljen na pogovor z nami.

Kako do dobrega odnosa?

Spoznavanje skupnega. Kaj imata z vašim otrokom/mladostnikom skupnega? Ali je kaj takega (hrana, različne dejavnosti, hobiji ali razne stvari), kar je obema všeč? Ali počneta te stvari skupaj? Skupne dejavnosti, ki so obema v užitek, predstavljajo vezivno tkivo. Na ta način se lahko približate otroku. Pogovarjate se z njim o tem, kaj imata skupnega in ga povabite k takšnim dejavnostim, z njim sodelujte, uživajte, brez dajanja napotkov, pravil, omejevanja. Prepustite se. Poskusite vzdrževati to ”skupno” in razvijati ”novo skupno”.

Spoznavanje drugačnega. Lahko sta si z otrokom v marsičem podobna, a v marsičem različna. Pomembno je, da starši sprejmejo, da je otrok drugačen od njih – da dopuščajo in spoznavajo to drugačnost. Ali veste, kaj je vašemu otroku, še bolj pomembno pa vašemu mladostniku, všeč? Katero glasbo posluša? Katere filme rad gleda? Katere video igrice igra in zakaj so mu všeč? Kdo so njegovi prijatelji? Idoli? … Pogovor o tem, v čem sta si različna, pravzaprav predstavlja poskus razumevanja drugačnega načina razmišljanja. Drugačno postane na ta način bolj znano, bolj domače, mogoče celo bolj sprejemljivo. Pomembno je, da starši pri tem otrokovih/mladostnikovih izbir ne vrednotijo, ne zaničujejo, solijo pameti ali vsiljujejo svojega mnenja. Starši lahko delijo lastno menje ali izkušnje, vendar je pomembno razmisliti o načinu. Pomislite, kakšen način komunikacije vaših staršev z vami vas je motil, ko ste bili mladi?

Omogočanje izkušenj. Omogočajte vašemu otroku/mladostniku, da pridobi čim več raznolikih izkušenj, da se uči preko lastnih izkušenj. Ni dovolj, da starši povedo, kakšen je svet. Otrok hoče ta svet izkusiti in sam presoditi, kaj je zanj in kaj ne. Starši naj znotraj meja, ki so jih vnaprej določili, omogočajo čim več izkušenj. Meje pa je potrebno spreminjati, jih narediti nekoliko bolj ohlapne ali pa se o njih dogovarjati v obdobju mladostništva.

Torej, kaj pomaga?

Drugih (niti odraslih niti otrok) ne moremo motivirati, da se spremenijo, da postanejo takšni, kakršne bi si mi želeli, če si oni sami tega ne želijo.

Sprememba pri sebi. Sprememba lastnega neučinkovitega vedenja – če do sedaj ni delovalo, zakaj bi vztrajali? To je lahko dobra informacija in zgled za drugega. Hkrati ga s tem presenetimo. Presenetite vaše otroke s tem, da naredite nekaj, česar doslej niste.


 

Pustite svoj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s