Kako otroka naučiti samodiscipline, odgovornosti in delovnih navad?

Veliko otrok ima težavo s pridobivanjem motivacije za učenje. Marsikdo zna povedati, da tudi starejše generacije niso bile ljubiteljice šole, pa so se vseeno učile. Zakaj je učna motivacija dandanes tak problem in kako otroka naučiti odgovornosti, delovnih navad in samodiscipline


Fenomen ‘instant uspeha’

V sodobnem svetu smo priča fenomenu ‘instant uspeha’, pri katerem se poudarja pomembnost izstopanja posameznika, ta pa lahko svoje cilje dosega z minimalnim vložkom truda.

”Udeleži se resničnostnega šova, bodi kontroverzen in postani zvezdnik!”

”Objavi svoj video na Youtube in le glej, kako raste število ogledov!”

”»Uau, zvezda lahko postaneš že samo, če si na televiziji in internetu; v bistvu ti sploh ni treba nič delati!”

So vam zgornje trditve kaj znane?


shutterstock_153636422V izobraževalnih ustanovah se nižajo kriteriji znanja in vpisa. V nižjih razredih osnovne šole otroci tako lahko razred ‘ponavljajo’ le ob soglasju staršev,  srednje šole in fakultete se  na drugi strani borijo za število vpisanih … Tako na fakultete pridejo mladi odrasli, ki oddajajo pisne izdelke z osnovnimi pravopisnimi napakami.

Marsikatera šolska snov nima večje praktične vrednosti – razen za udeležbo na kvizu

Zakaj bi Maja, ki želi postati prevajalka, morala vedeti, kakšne vezi so med atomi ogljika v butanu? Zakaj bi Jaka, ki bi rad postal strojni inženir, moral poznati vrste priredij in podredij? Razumljivo, da ona ni motivirana za učenje kemije in on ne za učenje slovenščine. Nismo vsi za vse. Nikoli nismo bili. A šolska snov je že desetletja približno enako dolgočasna.

”Nihče ne mara početi stvari, ki ga ne zanimajo in mu v prihodnosti verjetno ne bodo koristile. Vendar jih nekateri bolj vestno počnejo kot drugi. To je stvar odgovornosti in delovnih navad.”

Ali vsi hodimo v službo zato, ker nam je tam zanimivo in ker obožujemo svoje delo? Se navsezgodaj zjutraj zvlečemo iz postelje zato, ker smo motivirani, ali zato, ker smo odgovorni?

Današnji otroci so pasivni, ker nimajo izkušenj, kako bi dobro opravili določeno delo

Če pogledamo že družinsko življenje – otroci, ki v gospodinjstvu nimajo resnejših zadolžitev, ali pa otroci, katerih starši opravijo gospodinjska opravila namesto njih, ne morejo razviti delovnih navad.

Razvijejo pa prepričanje, da se težave rešijo brez vlaganja lastnega truda. Menimo, da bomo privarčevali dragoceni čas, če bomo postorili to in ono namesto otroka. Na kratek rok res privarčujemo čas, a na dolgi rok spodbujamo otrokovo pasivnost in ždenje.

Podobno velja za kontekst šolanja. Če se otrok v 7. razredu še vedno uči s starši, kakšna izkušnja bo to zanj? Kaj ima od uspeha, če zaslug zanj ne more pripisati sebi?

Uspeh sam po sebi ni bistven. Pomembno je znati organizirati svoj čas, načrtovati učenje, se učiti na učinkovit način in samostojno, pomembno je razvijanje samodiscipline. Za otroka so bistvene izkušnje, da bo le z lastnim trudom in prizadevanjem deležen uspeha – ob tem mogoče še pohvale, če že boljše ocene ne.

Učenje odgovornosti, delovnih navad in samodiscipline je lažje, če v tem početju vidimo smisel

Kaj je smisel šole? Kaj otrok pridobi, če konča osnovno šolo? Če dobi določeno oceno?

”Starši mi bodo dali mir. Pa na srednjo šolo se lahko vpišem. In potem lažje dobim kakšno službo.”

‘Zakaj bi se moral učiti že zdaj?”

”Da mi bo mama dala mir. Pa da mi ne bo ostalo toliko za potem.”

”In kaj si sploh želi na koncu semestra in potem šolskega leta?”

”Hmmmm … dobre ocene. To so takšne ocene, da bodo starši zadovoljni in mi bodo dali mir.”

V učenju se sicer skriva več smisla kot le to, da imaš dobre ocene in ti starši dajo mir. A otroci se tega pogosto ne zavedajo.

Otroci se pogosto učijo zato, da ohranijo dober odnos s starši. Zato je pomembno, da starši ne izgubijo stika s svojimi otroki. To nikakor ne pomeni, da starši zavoljo »harmoničnih odnosov« popuščajo otrokom. Pomeni pa, da otroka spodbujajo in sprašujejo, kaj si misli o svetu naokrog in kaj lahko stori, da se bo v njem čim bolje znašel. Pomeni, da čim manj kritizirajo in očitajo ter čim več postavljajo trdne, jasne, stabilne meje – da jasno povedo, kakšno je želeno vedenje in kakšno neželeno (glede na otrokove zmožnosti). Da določijo, kakšne bodo posledice v enem primeru in kakšne v drugem (te lahko določijo skupaj z otrokom). In predvsem, da se napovedanih posledic tudi držijo.


Advertisements

Pustite svoj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s