Moje počutje, moje vedenje ni posledica dražljajev iz okolja!

Ljudje smo nagnjeni k razmišljanju, da naše vedenje povzročajo dražljaji iz zunanjega okolja – pa je temu res tako? In zakaj je tako pomembno, da lastno vedenje razumemo kot namensko


Pogosto smo mnenja, da naše vedenje povzročajo okoliščine, drugi ljudje, različni dražljaji v okolju, zato iščemo razloge in posledično tudi rešitve izven sebe.

Zveza dražljaj-reakcija

Psihologija nas je dolgo prepričevala v vzročno posledično zvezo dražljaj – reakcija, ki pravzaprav pomeni, da dražljaji sprožajo točno določene odzive. Zato si naše vedenje razlagamo kot vzročno posledično; določene stvari tako počnemo zaradi dražljajev (notranjih ali zunanjih). Pri tem pa se pogosto izgubijo tako naša volja, kot tudi odločitev, izbira in namera.

Dražljaji, ki jih naš zaznavni aparat sprejme so v bistvu informacije, ki jih interpretiramo, jim pripišemo določen pomen za nas in na podlagi tega pomena se potem tudi odločamo in vedemo.

Sam dražljaj ne sproži nobenega vedenja, saj je vmes še naša lastna presoja. Ta pogosto poteka zelo hitro, tudi na nezavedni ravni in ravno zato smo mnenja, da smo se le odzvali na dražljaj. V zvezi z informacijo, ki smo jo prejeli in ovrednotili imamo namen (tudi slednji je lahko pogosto nezaveden) nekaj narediti – to pomeni, da je naše vedenje namensko in usmerjeno k določenim ciljem.

Kaj to dejansko pomeni? 

Mislimo, da jemo, ker smo lačni – dejansko pa jemo z namenom, da bi bili siti. Ko nimamo namena biti siti, ker postavimo druge stvari pred prehranjevanje, ne jemo. Lakota je torej informacija. V službi smo lahko 8 ur brez, da bi jedli. Lakoto sicer čutimo, a postavimo pred to informacijo druge stvari, ki se nam zdijo v določenem trenutku bolj pomembne.

Pogosto tudi mislimo, da je kričanje običajen odziv na kričanje drugega (ali nesprejemljivo vedenja drugega). A to pogosteje počnemo doma, kot v službi. Se pravi, da nekako presodimo, kje se ‘splača’ ali pa kje je bolj ‘varno’ kričati. V službi smo tako pripravljeni potrpeti z namenom, da bi ohranili službo. Doma pa se nam zdi skoraj nemogoče, da bi drugi izstopil iz odnosa, če nanj kričimo. Kričimo z namenom, da bi pri drugem nekaj dosegli, ne pa zaradi njega samega.

Če sprejmemo, da je naše vedenje namensko, se lahko začnemo spraševati; ”s kakšnim namenom to počnem?,” namesto ”zakaj to počnem?”.

Razlika se zdi zanemarljiva, a ni. Razumevanje vedenja kot namenskega nas postavlja v aktivnejšo vlogo, saj naše vedenje ne povzročajo zunanji dejavniki, ampak se mi zanj odločamo z določenim namenom.


Pustite svoj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s