Kdaj je primerno, da je otrok sam doma?

Starši se pogosto sprašujejo, kdaj oziroma pri kateri starosti otroka je primerno to ali ono. Na primer;  pri kateri starosti so otroci lahko sami doma, pri kateri starosti lahko gre otrok sam v trgovino, se otrok lahko sam vozi s kolesom po prometni cesti in podobno. Starost ni pravo in edino merilo, ampak je potrebno upoštevati več različnih dejavnikov … 


Težko je govoriti o točni starosti, kdaj je za otroka nekaj primerno oziroma kdaj je nečesa sposoben, saj so si otroci zelo različni, različne so tudi njihove izkušnje in značilnosti okolja, v katerem živijo.

Psihologi lahko določimo splošne starostne mejnike v fizičnem, kognitivnem in čustvenem razvoju otrok. Vendar ti predstavljajo le okvire, kdaj naj bi večina otrok določene starosti razvila neko sposobnost.

Večina otrok naj bi tako v tretjem letu starosti začela uporabljati ‘kahlico’. Če se starši oprimejo te starosti kot norme, ki določa, kaj je normalno in kaj ni, potem se sprašujejo:

”Kaj je narobe z mojim otrokom, ki je star tri leta in se na vse mogoče načine upira ‘kahlici’?”

Odgovor je preprost; nič ni narobe, otroci so si pač različni!

Pri kateri starosti torej lahko otrok ostane sam doma?

To vprašanje je pravzaprav zastavljeno z napačnega vidika – na situacijo je potrebno pogledati z druge perspektive in se vprašati;

”Koliko izkušenj ima otrok s tem, da je sam doma, koliko odgovornosti ima doma pri hišnih opravilih, koliko se z njim pogovarjamo in kakšne so značilnosti okolja, v katerem živimo?”

Na podlagi navedenih dejavnikov boste starši lažje presojali kot le na podlagi starosti otroka.

Izkušnje otrok 

Otrokom je potrebno omogočiti čim več izkušenj. Prav na podlagi teh se namreč gradi njihovo znanje – takrat, ko imajo otroci možnost neposrednega preverjanja svojih sposobnosti v določenem okolju. Te pa naj pridobivajo v okviru svojih zmožnosti in ob tem, da se počutijo varne.

Kako? 

Starši naj na primer postopno zmanjšujejo svojo prisotnost – najprej s krajšim oddaljevanjem in približevanjem, potem pa s povečevanjem časa, ko je otrok sam doma.

Delovne navade in odgovornost otrok 

Starši lahko že od malega (2 – 3 let naprej) učijo otroke prevzemati odgovornost za svoje vedenje, v okviru otrokovih zmožnosti in značilnosti okolja, in sicer s tem, da jih vključujejo v gospodinjska opravila. Otrok tako pridobiva delovne navade in pomembno prispeva k hišnemu delu. Iz lastnih izkušenj se uči, kaj lahko počne, česa je sposoben, kaj je lahko zanj nevarno in česa še ne obvlada. Otrok, ki doma pomaga, ve, kje so ”nevarnosti” v hiši, saj se je tega naučil z izkušnjo (na primer se je urezal ali spekel, ko je pomagal v kuhinji). Otrok, ki ima določene odgovornosti doma, se jih zaveda tudi, ko je sam, in se opira na svoje izkušnje zato, da uravnava svoje vedenje.

Značilnosti okolja, v katerem živimo 

Pomembno je seveda upoštevati značilnosti okolja, v katerem živimo, saj določajo okvirje, znotraj katerih otroci pridobivajo določene značilnosti in uravnavajo svoje vedenje.

Pomembno je torej, da otrokom omogočimo pridobivanje čim večih izkušenj, saj se na podlagi teh učijo prevzemati odgovornost za svoje vedenje. Če sami naredijo napako, so za to napako tudi sami odgovorni. Če starši naredijo napako, ker namesto otrok nekaj počnejo, potem so za to napako odgovorni starši. Tako otrok ne bo imel izkušnje, kako je, ko si odgovoren za vedenje, ki je učinkovito, in ko si odgovoren za vedenje, ki ni učinkovito. Seveda je pomembno, da starši presojajo o zmožnostih otroka, o značilnostih okolja in da določajo meje, znotraj katerih omogočajo otrokom čim več izkušenj.


Pustite svoj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s