Koliko naj se prilagajam, da bom še vedno zvest/a sebi?

Vedno se je govorilo, da ljubiti pomeni sprejeti drugega takšnega, kakršen je, saj naj bi prav potrpežljivost, empatija in sprejemanje predstavljali ključe do zadovoljujočega partnerstva. Pogosto pa ne vemo, kje je meja sprejemanja – ali naj bi sprejemanje bilo brezpogojno? V kolikšni meri je v odnosu potrebno postavljati meje? In kdaj postavljanje mej preide v netolerantnost?


Brezmejno, brezpogojno sprejemanje nas slej ko prej pripelje do nezadovoljstva s sabo in s partnerstvom, saj konstantno delujemo v nasprotju s tem, kar smo

Sprejeti nekoga takšnega, kakršen je, ne pomeni, da mu dovolimo, da se do nas obnaša tako, kot se mu zazdi. Pomeni, da spoštujemo to, kar čuti. Da ne pričakujemo, da bo vedno počel stvari tako, kot bi si mi želeli. Pomeni tudi, da se pogovarjamo, pogajamo in dogovarjamo, ko naši pogledi niso skladni.

V nasprotnem primeru se ujamemo v partnerstvu, kjer je eden dominanten in drugi podrejen. Pri tem tisti podrejeni partner navadno razmišlja na način; ‘‘Raje sem v tej vezi, kot pa da sem samski. Bom že potrpel.”

Ko se s partnerjem v čem ne strinjamo, ni nič narobe, če njegovo stališče spoštujemo

Narobe je, če ne znamo oziroma si ne upamo reči ”ne”. Izziv partnerstva je v iskanju kompromisa – sporazuma, pri katerem vsaka od strani delno popusti pri svojih zahtevah. Sporazuma, ki zadovolji potrebe obeh strani.

Začaran krog podrejanja lahko prekinemo tako, da treniramo in razvijamo asertivnost. To pomeni, da povemo, kaj mislimo in kako se počutimo, pri tem pa pazimo, da ne obtožujemo in kritiziramo partnerja (”Zaradi tebe … Ti ne znaš …”), ampak da izhajamo iz sebe (”Zdi se mi, da … Ko to rečeš, se počutim …”).

Meje določajo naš intimni, osebni prostor

Vsi potrebujemo ta prostor, da smo lahko avtentični. Osebni prostor znotraj partnerskega odnosa omogoča izražanje naših misli in čustev, deljenje teh vsebin s partnerjem in njihovo bogatenje s partnerjevimi pogledi.

Vsi potrebujemo čas zase, za razmislek, počitek, zabavo in podobno

Stalno poizvedovanje po principu; ”Kaj počneš? Kje si? S kom govoriš? Kaj razmišljaš?” , je za vsakega od nas moteče in predstavlja vdiranje v naš intimni prostor. Ob nespoštovanju naših mej pa navadno zavzamemo obrambni položaj, kar vodi v oddaljevanje od partnerja in v spore.

Včasih se nam spoštovanje partnerjevih meja zdi velik zalogaj. Bojimo se namreč, da ga bomo izgubili, da se bomo preveč oddaljili in odtujili. Našim negotovostim prepustimo prevlado in skušamo partnerja kontrolirati. Vendar pa je le spoštovanje partnerjevih meja prava pot do zadovoljujočega partnerstva. Poskusi kontrole vodijo ali v razdor ali v podrejanje. Ko partner na primer potrebuje čas in prostor zase, to lahko izkoristimo, da si tudi mi vzamemo čas in prostor zase.

Meje pri postavljanju mej? 

Najbolje, da s partnerjem skupaj ugotavljamo in določamo meje, ki jih potrebujemo v odnosu. Sam proces postavljanja mej na začetku predstavlja velik izziv, hkrati pa je zelo kreativen in dinamičen, vse dokler nam spoštovanje nenapisanih pravil ne preide v navado. Tako se oba partnerja sčasoma prilagodita skupno določenim mejam, odnos pa postane bolj umirjen in zadovoljujoč.

”Meje same po sebi niso slabe. Ključno pa je, da se naučimo z njimi upravljati.”


Advertisements

Pustite svoj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s