Malade d’amour ali bolezen ljubezni

Ste bili kdaj noro zaljubljeni? Ste takrat občutili omotičnost, vrtoglavico, metuljčke v trebuhu, nezmožnost nehati misliti na ”odgovorno” osebo? Poznate prijateljico, ki neprestano govori o novem znancu in se pri tem smehlja? Ste že slišali, da je kdo izgubil apetit, ko se je zaljubil? Kako to, da se nam vse to dogaja?


Ljudje na različne načine izkusimo zaljubljenost, nevroznanost v ozadju pa nam kaže, da za vse te izkušnje obstajajo povsem biološke razlage

Zaljubljenost je vzrok in posledica poplave ”kemikalij dobrega počutja” v naših možganih in telesu –  eliksir ljubezni tvorijo dopamin, testosteron, serotonin, norepinefrin in feniletilamin.

”Najpomembnejši organ za ljubezen so možgani in ne srce.”

Dopamin vpliva na različne organe, med drugim na genitalije, žleze znojnice in čutila. Zaradi dopamina se bolj potimo, barve in vonjave pa se nam zdijo bolj intenzivne. Zaradi dopamina smo na trenutke evforični, presrečni, blaženi. Dopamin nam da ogromno energije, poveča osredotočenost na najmanjše detajle novega razmerja, zmanjša pa potrebo po spancu in hrani. Hkrati je to substanca, ki se sprosti ob zaužitju kokaina, zato nekateri raziskovalci pravijo, da je prekinitev razmerja podobna prenehanju jemanja droge. Dopamin je torej vzrok, zaradi katerega smo z zaljubljenostjo lahko zasvojeni.

Dopamin spodbudi tudi izločanje testosterona. Ta na eni strani poveča spolno slo in poželenje, na drugi strani pa agresivno vedenje. Testosteron lahko na vedenjski ravni npr. spodbuja sledenje ali zasledovanje osebe, v katero smo zaljubljeni. Testosteron poskrbi, da poskušamo dobiti tisto, kar nam je všeč.

Serotonin – kemikalija, zaradi katere nam dotična oseba ne gre iz glave in se nam neprestano pojavlja pred očmi. Med zaljubljenostjo so ravni serotonina nižje (podobno kot pri obsesivno-kompulzivni motnji), zaradi česar se le stežka koncentriramo na kaj drugega kot na novega (morebitnega) partnerja.

Norepinefrin in feniletilamin še dodatno usmerjata našo pozornost na osebo, ki si jo želimo, in tudi lahko vodita v občutja evforije. Norepinefrin je stimulans, zaradi njega smo »na preži« in slabše spimo, zapomnimo pa si najmanjše detajle o novem partnerju. Adrenalin in norepinefrin sta odgovorna za zardevanje, potenje, razbijanje srca in nemir. Feniletilamin pa je odgovoren za občutke omotičnosti oz. vrtoglavice in lahko povzroči izgubo apetita. Če se sveže razmerje prekine, ravni feniletilamina hitro upadejo in lahko vodijo v občutja potrtosti in pobitosti.

Sčasoma se začne oblikovati povratna zanka, v katero je vključen sistem nagrajevanja v možganih. Ta sistem preko nevrotransmiterjev pošilja ‘kemična sporočila’ v različne dele telesa – na primer v želodec, genitalije, srce, kožo in podobno – ti organi pa pošljejo sporočila nazaj v možgane.

Če je na primer stimulacija kože prijetna, potem sistem nagrajevanja prejme to informacijo in poskrbi, da posameznik poskuša dobiti še več tega, kar je bilo prijetno.

V času zaljubljenosti je sistem nagrajevanja stimuliran že zgolj z dotikom ljubljene osebe, pogledom nanjo ali na njeno sliko, celo samo razmišljanje o tej osebi lahko poveča pozornost in izboljša razpoloženje.

Nič čudnega torej, da smo v poplavi ljubezenskih kemikalij in zagnanega motivacijskega motorja v možganih v času zaljubljenosti skoraj nesposobni za normalno življenje. V preteklosti so zdravniki določena razpoloženjska stanja poimenovali kar ‘bolezen ljubezni’ (malade d’amour).


Pustite svoj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s