Samo – sabotaža

Pogosto smo navidezno pripravljeni na spremembo, si naredimo načrt, se nekako trudimo, da bi ga dosegli, a vse skupaj zvodeni. Ovire vidimo v zunanjem svetu. Pa so te res zunaj nas?


V zadnjem obdobju sem veliko razmišljala o tem, kako pogosto sami sebi postavljamo ovire na poti do ciljev, ki smo si jih zastavili. Vse ovire se seštejejo v sabotažo načrta, ki se potem zaključi z ohranjanjem starih navad.

Ob tem seveda s pomočjo racionalizacij (na primer; ”to ni bilo zame”, ”sama izguba časa”, ”saj tako kot je, ni tako slabo” …) sebi zakrijemo dejstvo, da smo pravzaprav sami sabotirali lasten načrt.

Tako živimo še naprej v ‘coni udobja’, ki se vse bolj spreminja v ‘cono neudobja’ in se tolažimo s tem, da ‘to neudobje’ še ni tako veliko in da pravzaprav nam nič ne primanjkuje.

Če nas kdo vpraša, zakaj nič v zvezi s tem ne naredimo, naštejemo ”odločilna dejstva” kot dokaz, da to res ni od nas odvisno.

Na primer; smo že poskusili, pa ni uspelo; ni pravi čas za to; nimamo dovolj podpore; nimamo dovolj resursov, spretnosti ali znanj, motivacije, dovolj časa, prostora …

Ali res ni od nas odvisno, kaj počnemo s svojim življenjem?

Ali res ni od nas odvisno, na kakšen način živimo svoje življenje?

Vsi si želimo biti bolj zadovoljni v življenju – to je v naši naravi. Kaj pa počnemo za to, da bi bili bolj zadovoljni? V primeru, ko sebi postavljamo ovire na poti do večjega zadovoljstva, se je vredno vprašati, s kakšnim namenom to počnemo.

Čemu nam služijo samo-ovire in sabotaža lastnih načrtov?

Samo-sabotaža je v bistvu posledica želje po vzdrževanju sedanjega stanja, zaradi strahu pred določeno izgubo ter zaradi nezaupanja v lasten potencial.

Spremembe običajno nosijo v sebi tako izgube kot koristi – pogosto se je potrebno nečemu odpovedati, da bi prišli do želenih koristi.

Ali verjamemo, da bomo brez tega, čemur se odpovedujemo, prav tako dobro skrbeli zase?

Da bomo našli nekaj dolgoročno boljšega za nas?

Ko se spreminjamo, drugi ljudje opažajo to spremembo – lahko se z njo ne strinjajo, lahko spremenijo mnenje o nas, lahko izstopijo iz odnosa z nami. Strah nas je, da bi s spremembo izgubili povezanost z določenimi osebami, da bi izgubili svobodo, samostojnost, samospoštovanje, ugled, uspeh, ki smo ga do sedaj želi in podobno.

”Ker ne moremo predvideti ali bodo koristi za nas res tako velike, kot pričakujemo, in izgube čim manjše, sami sebe prepričujemo v to, da sprememba ni vredna vsega tega.”

Vendar brez da bi poskusili, ne moremo zagotovo vedeti, kaj bo sprememba prinesla

Ključen izziv, ki je v ozadju tega, je nezaupanje v lasten potencial.

Ali si zaupamo, da bomo kos izzivom, ki jih prinaša sprememba?

Ali si zaupamo, da se bomo znašli in nekaj ukrenili, ne glede na to, kakšna izguba nam preti?

Ali sploh vidimo, da imamo v sebi potencial, da se učinkovito soočamo z izzivi?

Torej, ko razmišljamo, zakaj nam ne uspe in se začenjamo zavedati, da nas je v bistvu strah spremembe, se vprašajmo o lastnih potencialih.

Poglejmo, kaj vse smo že v življenju dosegli, katere so naše močne točke, spretnosti in znanja. Razmislimo o tem, kaj se lahko najslabšega zgodi ob spremembi, kaj lahko izgubimo, in poglejmo, ali je to realno pričakovanje. Potem pa razmislimo, kako se lahko s tem soočamo.

Vsak izmed nas ima v sebi potencial, da učinkovito poskrbi za lastno dobrobit. To nam je narava dala; to je v bistvu naše mišljenje in naša aktivnost. Naš potencial ni odvisen od drugih ali od bolj ali manj ugodnih okoliščin. Potencial imamo v sebi. Drugo vprašanje pa je, kaj z njim počnemo.


Advertisements

Pustite svoj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s