Ali starši najbolje vedo, katera šola je prava zate?

Vsako leto sta januar in februar v znamenju iskanja in raziskovanja možnosti za nadaljnje šolanje devetošolcev in srednješolcev. Pogosto je mogoče opaziti, da starši poskušajo usmerjati oziroma nadzorovati izobraževanje svojih otrok.  Pa je za otroka res ključno, da ga starši usmerijo v izbiro šole oziroma fakultete?
Sama sem, odkar sem začela svojo študijsko pot, informativne dneve doživljala skozi oči povprečnega odraslega Ljubljančana – ti so mi predstavljali le neizmerno prometno gnečo in nezmožnost dobiti mesto v lokalu, ki je vsaj približno blizu katere izmed fakultet.

V času letošnjih informativnih dni je mojo pozornost zbudil prispevek radijske postaje, ki sem ga poslušala med vožnjo po eni izmed zasedenih mestnih vpadnic.

»Odlična novica!« nas je veselo nagovarjal voditelj. »Po zadnjih podatkih naj bi se letos nekoliko zmanjšal delež staršev, ki spremljajo svoje otroke pri ogledu fakultet!«

Zdramila sem se – sem slišala prav?

Moje misli so v trenutku preplavile številne asociacije v povezavi z vpletenostjo staršev v izobraževanje otrok – pomislila sem na številne provokativne članke o maminih sinčkih, na starše, ki so v vrtcu otroke vpisovali na več popoldanskih dejavnosti, kot sem jih sama imela skozi celotno šolanje, na mamo, ki me je klicala v takratno službo, za pomoč pri reševanju delovnega lista, ki ga njen 15-letni otrok ni izpolnil med obiskom sejma in na govorilne ure na fakulteti, ko sem nekajkrat opazila, da so na govorilne ure k profesorju prišli kar starši.

Zamislila sem se …

Kaj je v starševstvu takega, da imajo očetje in mame tako nujo usmerjati, skorajda nadzorovati izobraževanje svojih otrok?

Svoj odgovor sem našla v teoriji izbire, ki pravi, da si sami izbiramo prav vse, kar počnemo v življenju. Velika večina družinskih nesreč tako ne izvira v trpinčenju, zanemarjanju ali zlorabi otrok – izvira iz poskusov sicer dobronamernih staršev, da bi odraščajoče otroke prisilili k nečemu, česar oni sami nočejo.

To je posledica v družbi razširjene psihologije zunanjega nadzora – ta pravi, da lahko nadzorujemo in spreminjamo vedenje drugih ljudi. Pri starših se to opazi v prepričanju, da si lastijo svojega otroka in da sami vedo, kaj je zanj najboljše – tudi pri izobraževanju. Starši imajo lahko občutek, da spreminjajo svoje otroke. Ne zavedajo se, da pravzaprav pride do skladnosti njihovih motivov z motivi otrok – starš si bo želel vpis na gimnazijo, da bi mladostnik imel boljše izhodišče za fakultete, mladostnik pa se tja vpiše zaradi dobrega vzdušja.

”Navidezno ista odločitev, v ozadju katere so povsem različni motivi.”

Starši lahko nadzorujejo samo svoje vedenje in ne vedenje otroka

Ta trditev običajno močno prizadene predvsem starše šoloobveznih otrok, ki se sprašujejo, ali se morajo povsem odpovedati svoji starševski odgovornosti.

»Naj otrokom kar pustim početi, kar hočejo?« je zelo pogosto vprašanje. Seveda ne.

Ko starši obravnavajo otroke, naj se zavedajo svojih omejitev in naredijo vse, kar je možno znotraj njih. To pomeni, da se ne morejo odločiti za ali namesto otroka, lahko pa otroku stojijo ob strani, ko sprejema pomembne odločitve, ga podpirajo in mu nudijo vse potrebne informacije.

Redki starši so pripravljeni priznati, da s poskusi nadzora uničujejo edino stvar, ki jo imajo z otrokom in jim omogoča, da ga usmerjamo k dobrim odločitvam – njihov odnos z njim.

Kaj je osnovna ideja teorije izbire pri vzgoji otrok? 

Otroci vstopajo v odnos s starši predvsem z izraženo potrebo po ljubezni in pripadnosti. Osnovna ideja teorije izbire pri vzgoji otrok je, da starši ne počnejo ničesar, kar bi med njim in otrokom povečalo razdaljo.

”Če jim boste jasno pokazali, da prav nobena odločitev glede šolanja ne bo vplivala na to, kako radi jih imate, ste naredili veliko!”

Pri usmerjanju njihovega izobraževanja ni ključno, da ga usmerite v izbiro točno določene šole

Pomembno je pokazati podporo in vaše zanimanje za njegove interese, želje in potrebe.

Slednje lahko pokažete s podajanjem svojega mnenja, zbiranjem informacij in skupnim raziskovanjem prednosti in slabosti določenih ustanov. Pri današnjih mladostnikih se kot velik problem pojavlja ravno pomanjkanje aktivnega raziskovanja možnosti, ki mu jih nudi slovenski izobraževalni sistem.

Vsekakor pa končno odločitev o šoli prepustite otroku. Starši ne morejo določati, kakšni bodo otrokovi potenciali – lahko pa poskrbijo, da bo otrok slednje izkoristil ter se razvil v zadovoljnega in odgovornega človeka.


 

Advertisements

Pustite svoj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s