Vstop v vrtec ali šolo tako otroku, kot tudi njegovi družini, predstavlja pomemben mejnik. Gre namreč za spremembo vsakodnevne rutine, prostora in oseb, s katerimi je otrok v stiku večino dneva. Ker gre za večje spremembe, vsak otrok potrebuje nekaj časa, da se nanje tudi prilagodi. Kakšni so koristni napotki?
Proces uvajanja v vrtec
Pri tem ima pomembno vlogo proces uvajanja v vrtec, v katerem si otrok oblikuje svojo prvo izkušnjo vrtca in vpliva na to, kakšen odnos bo imel otrok do obiskovanja vrtca v prihodnosti.
Pomembno vlogo pri tem imajo starši, ki otroka uvajajo v vrtec. Slednji se na začetku uvajanja vključujejo pogosteje, nato pa svojo prisotnost zmanjšujejo in otroku omogočajo, da postane samostojen ter aktivno vključen v dogajanje. Otroci se med seboj razlikujejo v tem, kako se odzovejo na vstop v vrtec in kaj ob tem potrebujejo. Da bo prehod tako za otroka kot starše čim manj stresen, si lahko pomagate z naslednjimi smernicami.
V sodobni družbi so nam informacije o različnih stvareh dostopne praktično povsod, zato lahko starši najdejo ogromne količine nasvetov, smernic ali pravil o uvajanju, kar pa lahko v njih vzbudi občutke utesnjenosti in stiske.
Le kako bomo lahko upoštevali vse to?!
Te informacije niso nujno strokovne in skladne z otrokovim razvojnim obdobjem! Zato odgovore na vprašanja o tem, kako svojega otroka uvesti v vrtec, iščite predvsem v vrtcu – pri vodstvu, svetovalni delavki in vzgojiteljicah.
Vsak vrtec ima namreč svoj načrt uvajanja, ki ga staršem predstavi na uvodnem sestanku, s pomočjo publikacij (na primer; z zloženkami) ali med individualnem razgovorom, ki ga starši opravite z vzgojiteljico. K boljšemu razumevanju vam lahko pomagajo tudi različni strokovni priročniki, na primer; ”Prvič v vrtec” (avtor katerega je Bojan Rajko-Varjančič).
Priporočljivo je, da se pred vstopom v vrtec pogovorite z vzgojiteljico o značilnostih in posebnostih vašega otroka, ji predstavite svoja pričakovanja ter spoznate, kako običajno poteka uvajanje in nadaljnje dogajanje v vrtcu. Tako lahko skupaj oblikujete jasen in otroku prilagojen načrt uvajanja.
Pri tem pa imejte v mislih, da so pomembna tudi pričakovanja vzgojiteljice do vas staršev. Dober in kakovosten odnos je možen le, če je vzajemen in omogoča, da vsi posamezniki zadovoljijo svoje potrebe (na primer; po tem, da so slišani). Prijeten odnos med starši in vzgojiteljico lahko naredi otrokov prehod veliko lažji kot sicer.
”Če boste vi zaupali vzgojiteljici, ji bo zaupal tudi vaš otrok.”
V pripravo na vrtec naj bi bili vključeni tako otroci kot starši. Prvih nekaj dni naj bi otrok v vrtcu ostajal krajši čas (na primer; tri ure), del katerega naj bi bili prisotni tudi starši.
Dobro je, da starši niso pasivni opazovalci, temveč se aktivno vključujejo v dejavnosti in povezujejo tudi z drugimi otroki. S tem dajo svojemu otroku pozitiven zgled o tem, kako se lahko v vrtcu zabavajo in počnejo raznolike stvari.
Prav tako je pomembno, da starši otroka sčasoma pustijo samega v oddelku in se ponj vrnejo čez krajše časovno obdobje (na primer; nekaj ur), ki ga tekom uvajanja postopno povečujejo. S tem bo otrok dobil občutek, da lahko v vrtcu zdrži brez staršev, hkrati pa razvil zaupanje, da se starši ponj tudi vrnejo.
Odhod v vrtec je velika sprememba, ki jo večina otrok doživlja kot stresno, posledično pa doživljajo različne stiske. Zlasti pri malčkih, ki v vrtec vstopajo prvič, se stiske lahko kažejo skozi negativno čustvovanje (na primer; neutolažljiv jok), nazadovanje v razvoju (na primer; ”pozabijo” kako jesti z žlico ali iti na stranišče) in/ali upirajočim vedenjem (na primer; odklanjanje hrane in nespečnost).
Starši lahko veliko naredijo že, če otroku pokažejo, da so zaznali njegovo stisko, mu jo pustijo izraziti (na primer; da se zjoka) in ga poskušajo potolažiti. Zlasti pri mlajših otrocih se spodbuja, da otrok v vrtec prinese predmet ali igračo, ki mu v primeru stiske zaradi spomina na dom nudi tolažbo.
V času intenzivnih sprememb je otroku še posebej pomembna stabilnost, ki se jo lahko doseže z neprekinjenim, vsakodnevnim uvajanjem ter stalno prisotnostjo ene osebe skozi celoten proces uvajanja (tj. da otroka uvaja samo en starš).
Doma lahko stabilnost ustvarite tako, da že nekaj dni pred vstopom v vrtec otroka navajate na rutino (na primer; vstajanje in spanje ob določeni uri) in spodbujate njegovo samostojnost (na primer; da se sam obleče).
Bodite pozorni, da otroka ne boste uvajali v vrtec v obdobju, ko bi se v družini dogajale druge pomembne spremembe (na primer; ločitev od staršev, prihod sorojenca …).
Uvajanje v vrtec je naporno toliko, kolikor si ga napornega naredimo sami.
Na otrokovo izkušnjo vrtca lahko v veliki meri vpliva tudi staršev odnos do vrtca in vzgojiteljice. Stiske starša za otroka lahko pomenijo dodaten stres, saj se lahko začne otrok spraševati; ”Kaj je narobe z vrtcem, če se mama/ata tako slabo počuti?”. Otrokovo doživljanje starševe stiske lahko naredi prvo izkušnjo vrtca veliko bolj naporno in ogrožujočo (na primer; da stojite pred vrati igralnice in ga v joku opazujete).
Starši lahko izražate svoje skrbi – vendar pa lahko še vedno izberete, ali boste pustili, da slednje vplivajo na vašega otroka ali pa boste poiskali način, kako lahko skrbi pomirite (na primer; da vzgojiteljico povprašate še kaj glede uvajanja).
Obdobje uvajanje je lahko naporno tudi za vzgojiteljice. Samo predstavljajte si – težko je že vam, ki uvajate enega otroka, vzgojiteljica pa jih ima pred seboj še 10! Poskusite spoštovati njihovo strokovnost in jim kdaj nameniti tudi prijazno opazko o njihovem trudu.
Zaupanje in pozitivno naravnan odnos lahko vplivata na to, da se bo otrok v vrtcu počutil bolj varno in sproščeno kot v primeru, ko starši doživljajo stiske in občutke nezaupanja.
