Kako iz majhnega zraste veliko

Prihajajoči prazniki so čas, ko želimo z izbiro pravega darila pokazati bližnjim, kaj čutimo do njih in koliko nam pomenijo. Podamo se v divji lov – prerivamo se v trgovinah in besno brskamo po internetu. Kako bi našim najbližjim kar najbolje pokazali, koliko nam res pomenijo?


”Kaj pa, če bi raje obdarovali svoje bližnje skozi celo leto? In to tako, da ne bi porabili niti centa. Kako? Tako, da uporabimo naše najboljše orodje – vedenje.

Poznate t.i. ”overwiev effect”? Overwiev effect v našem jeziku nima uradnega prevoda, lahko pa ga prevedemo nekako takole: učinek razgleda. O slednjem poročajo astronavti, ki so imeli priložnost opazovati naš planet iz vesolja. Videnje Zemlje od daleč naj bi na posamezniku pustilo močan vtis skupnosti in enakosti z drugimi človeškimi bitji. Čeprav so bili astronavti, ko so opazovali naš planet, oddaljeni na sto in sto tisoče kilometrov, so poročali, da so v tistem trenutku čutili najmočnejši občutek povezanosti s svojo vrsto, ki je pustil globok vtis tudi ob vrnitvi domov.

Sama začutim podoben občutek povezanosti z mojo vrsto, ko slišim zgodbe o ljudeh, kot je Jadav Payeng. Jadav je eden od prebivalcev največjega rečnega otoka na svetu imenovanega Majuli, ki se nahaja na skrajnem vzhodu Indije. Reka Brahmaputra vsako leto ob hudih monsunskih deževjih poplavi skoraj celotni otok, kar uničuje domove golih, oblečenih, kosmatih in pernatih prebivalcev Majulija. Od leta 1917 je zaradi erozije ob poplavah izginila že polovica otoka.

img_5298-e1448266388918

Vir: https://candidan.wordpress.com/tag/clear-the-shelters/

A za otok Majuli še obstaja upanje. Jadav je leta 1979 postopoma začel saditi drevesa na neporaščeni, peščenih planjavah otoka. Vsak dan, že več kot 40 let, posadi vsaj eno seme. Do danes je tako posadil gozd v velikosti 550 hektarov (Za predstavo: to je tisoč nogometnih igrišč ali deset ljubljanskih Tivolijev). V Jadavijevem gozdu je našlo zatočišče mnogo živalskih vrst otoka. Celo nekatere vrste, ki  so zaradi opustošenja otok zapustile pred 40 leti, so se danes vrnile v njegov gozd. Drevesa s svojimi koreninami krepijo trdnost zemlje otoka in ga varujejo pred erozijo. In čeprav danes Jadijev gozd, krepak kot je, sam raste naprej, Jadij vsak dan v njem posadi novo drevo.

jadav-1502463167

Vir: http://www.indiatvnews.com/news/india-70-years-of-independence-how-forest-man-of-india-jadav-payeng-single-handedly-planted-1-400-acres-of-forest-395990

Zgodba o Jadiju je name naredila velik vtis in kot darilo ob prihajajočih praznikih, sem jo želela deliti z vami. Zakaj? Ker iz majhnega zraste veliko. Ker smo vsi povezani med seboj in ker z majhnimi dejanji za dobro sočloveka skrbimo za svojo celotno vrsto. In ker, ko naredimo nekaj dobrega za tiste, ki jih imamo radi, naredimo tudi veliko dobrega zase. S tem ne mislim le na večji občutek  lastne vrednosti. Seveda, če je naša vrednota dobrota do sočloveka, se z dobrimi dejanji vedemo v skladu z lastnimi prepričanji ter se zato bolje počutimo v lastni koži. A izbirati vedenja, ki drugim ljudem narišejo nasmeh na obraz, se nam tudi splača.

Brez drugih ljudi namreč ne moremo uspešno zadovoljevati naših potreb

Poglejmo na primer partnerski odnos. V domu, ki smo si ga ustvarili z ljubljeno osebo, se počutimo varne, kar spada v skupino naših potreb po preživetju. Ko smo nežni in ljubeči s partnerjem, zadovoljujemo naše potrebo po ljubezni in pripadnosti. Kadar s partnerjem delimo naše uspehe in ob tem dobimo priznanje, zadovoljujemo potrebo po moči. Ko lahko v partnerskem odnosu izrazimo lastna prepričanja, želje, strahove… zadovoljujemo potrebo po svobodi. In ko s partnerjem odkrivamo nove hobije in interese ter se ob tem zabavamo in naučimo kaj novega, zadovoljujemo potrebo po zabavi.

Da lahko vse te potrebe kakovostno zadovoljujemo ob drugih ljudeh, je pomembno, da izbiramo vedenja, s katerimi omogočamo, da lahko lastne potrebe zadovoljujejo ob nas. Z drugimi besedami, smo ob lastnih potrebah pozorni tudi na potrebe drugega. Tako namreč povečujemo verjetnost, da bodo tudi oni pozorni na naše potrebe in izbirali vedenja, ki bodo omogočala, da tudi mi ob njih uspešno poskrbimo za svoje potrebe.

Kaj ustvari nekaj tako lepega kot je Jadijev gozd na Majuliju?

Sama verjamem, da so majhne pozornosti do sočloveka tiste, ki postopoma ustvarijo nekaj tako lepega kot je Jadijev gozd na Majuliju. A zato je pomembno, da vsak dan posadimo seme. Ker takšen gozd ne zraste sam od sebe. Če nadaljujem s prispodobami: lahko smo še na tako velikem peščenem otoku, a če ne bomo skrbeli zanj, bodo drugi otok zapustili in erozija bo postopoma razjedala naše bregove, dokler ne bo ostal le še majhen osamljen košček zemlje.

Zato, da lahko doživimo občutek, ki so ga astronavti opisali ob pogledu na naš planet iz vesolja, nam ni potrebno kontaktirati Nase. Okrog nas so ljudje, s katerimi lahko začutimo to povezanost. In okrog teh ljudi, so tudi drugi ljudje, s katerimi se oni počutijo povezane. In okrog teh ljudi….tako naprej in tako naprej, pa pridemo okrog Zemlje in smo vsi nekako povezani med seboj. Da pa bo ta povezanost ostala, je na nas samih. Če bomo čakali, da nekdo drug poseje prvo seme, tvegamo, da nas bo erozija prehitela. S tem, ko poskrbimo, da bo drugi lahko ob nas poskrbel za lastne potrebe, višamo verjetnost, da bomo lahko mi ob njem kakovostno zadovoljili svoje. Sadimo drevesa, ki bodo s koreninami krepila zemljo našega skupnega otoka. Postopoma pa iz malega zraste veliko.

Če si želite pogledati kratki film o Jadav Payengu, ga najdete na povezavi.


 

 

 

 

Advertisements

Pustite svoj komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s